Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
EuroCup
NBA
Slovenija
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Slovenski reprezentančni center Alen Omić se v intervjuju za Sportklub spominja svojega prihoda v Črnomelj, pripoveduje o sanjah o evroligi in ligi NBA, zasuku v razmišljanju, novi naturalizaciji in še marsičem.
Morda je to njegov zadnji reprezentančni ples. Če je, se bo s tem mirno sprijaznil. Drugače kot pred leti, ko je bil še v mladi reprezentanci, ob ostri bitki s KZS ali pa ob naturalizaciji Anthonyja Randolpha. “Zdaj sem drugačen človek,” pravi danes 34-letni in kar 216 centimetrov visoki Bošnjak, ki se je pred 20 leti iz domače Tuzle preselil v Črnomelj. “Vse ostalo je zgodovina,” se nasmehne bosanski Domžalčan, ki se je nato prek Zlatoroga in Olimpije podal v Evropo.
Igral je za Gran Canario, s katero je osvojil EuroCup, Anadolu Efes, Milano, Budućnost, Crveno zvezdo, Joventut … Nazadnje je bil njegov delodajalec Merkezefendi Belediyesi. “Ta zgodba je končana. Ne vem, kje bom igral,” je bil na to temo redkobeseden Omić. Precej bolj se je razgovoril o svoji življenjski zgodbi in odnosu do Slovenije.
Intervju: Alen Omić
Mineva 20 let od vaše selitve v Slovenijo, ki je naposled zaznamovala vaše življenje. Lahko podoživite tiste trenutke?
Vse skupaj se je zgodilo čez noč. Bil sem nogometaš. Odkar pomnim, sem sanjal o nogometni karieri. Hodil sem v šolo in treniral. Starša sta bila večinoma v službi. Nato sem padel v oči mojemu poznejšemu agentu. Želel me je spoznati, oceniti, kakšna je moja rast, se pogovoriti z mojo družino … Očitno je videl nekaj v meni. Ko je bil pri nas, je vprašal, ali bi me spustili v Slovenijo. Naslednji dan sem s kovčkom odpotoval v neznano. Nisem vedel, kam odhajam. Danes lahko rečem, da me je čakala ena najlepših dežel. Slovenija mi je dala vse. Prav zato ji skušam vračati.
Opazili smo, da agenta oziroma zastopnika ne želite imenovati. To je bil Enes Trnovčević, mar ne?
Da. A dovolite mi, da se tej temi izognem. Lahko povem le, da mu pripisujem zasluge za prihod v Slovenijo. Pomagal mi je. Za to mu bom večno hvaležen. Verjamem tudi, da sem ga spoštoval in tudi dostojno nagradil. Nato pa so se dogajale stvari, ki mi niso bile všeč. Zanje sem izvedel pozneje. A pustimo to. Življenje gre naprej. Jaz sem srečen človek.
Takrat je imela Slovenija kar nekaj “valilnic”. Slovan, Laško, Krka, Helios, Triglav … Nad vsemi je bila Olimpija. A pot vas je vodila v Črnomelj. Zakaj?
Nisem prišel kot košarkar, pa čeprav sem pri štirinajstih letih v višino meril 195 centimetrov. Do prihoda v Črnomelj košarkarske žoge nikoli nisem držal v svojih rokah. Potreboval sem okolje, v katerem se bom učil. Naj ob tem omenim trenerja Milana Kordiča in Igorja Štruclja, ki sta me usmerila na košarkarsko pot. Ob sebi sem imel dobre soigralce, odlične osebe. Zame so to zlati fantje. Tilen Lamut, Andrej Henigman, Zlatko Žalič, Kristian Asani … Zagotovo se takrat, skupaj s svojimi družinami, niso zavedali, v kakšno pomoč so bili popolnemu tujcu iz Bosne. Počutil sem se kot doma. Užival sem. Jasno, tu je bil še Simo Atanacković. Moj prijatelj, moja priča. Skupaj sva nato odpotovala tudi v Laško. Brez njega me ne bi bilo.
Brez kriznih trenutkov ni šlo?
Ne, ne … Daleč od tega. Bil sem mlad, daleč od doma. Po nekaj mesecih igranja košarke sem želel vse skupaj opustiti in se vrniti v BiH. Spraševal sem se, zakaj košarka. V glavi sem bil še vedno nogometaš. Zdaj lahko rečem, da mi je takrat Simo namenil prelomne besede. “Ostani tukaj. To ti bo pomagalo v življenju. Slovenija ti bo dala vse,” mi je dejal. Njegov nasvet me je spremenil.
V katerem trenutku ste začutili, da bi vas košarka lahko zaznamovala in postala vaša služba ter dolgoročna eksistenčna rešitev?
Prelomne so bile zgoraj omenjene Atanackovićeve besede. To so bili časi, ko smo se še znali pogovarjati. Brez telefonov, Facebooka in drugih aplikacij. Trenirali smo ter se družili, ko smo si to zaslužili. Dolgo nisem razmišljal o športu kot poklicu. Nato sem prejel prvo štipendijo ali darilo, niti ne znam opredeliti. In začneš sanjati. Sprva o Olimpiji. Nato o Barceloni ali Milanu. Pa o reprezentanci. Vse to sem nato tudi doživel.
Govorite o sanjah. Se kakšne niso uresničile?
Če bi imel zdajšnjo glavo že v mladosti, verjetno ne bi imela tega intervjuja, saj bi imel obveznosti v ZDA. Prav liga NBA je bila moja največja želja. Poskušal sem, tam sem bil dvakrat tudi v poletni ligi, enkrat z Nikolo Jokićem v Denverju in drugič z Orlandom. Nisem se prebil. Bi se lahko? Morda. Če se ne bi tako zgodaj prijavil na nabor, če bi poslušal prave ljudi … A zgodovine ni mogoče spreminjati. Vseeno lahko ponovim, da sem zadovoljen z življenjem in košarkarsko kariero.
Pred desetletjem je kazalo, da je vaša reprezentančna kariera končana. Pa ste se vrnili. In se še vračate.
Z družino in prijatelji smo bili že dogovorjeni za oddih na Hrvaškem. Sledil je klic selektorja Aleksandra Sekulića. Takoj mi je bilo jasno, zakaj me kliče. Zato sem za mnenje najprej vprašal ženo. “Alen, ne razmišljaj. Če te potrebujejo, igraj in uživaj. To je tvoja država,” mi je dejala. Selektorju sem odgovoril že po manj kot petih minutah.
Prišli ste tudi tokrat. Nato pa … Jaxson Hayes. Kakšna je bila vaša prva misel ob informaciji, da vodstvo reprezentance išče novega tujega košarkarja?
Naj vam odgovorijo Aleksander Sekulić, Saša Dončić in Matej Erjavec. Vsem sem povedal isto. “Ko pride Hayes, me pokličite. Prišel bom. Pomagal mu bom pri vključitvi. To bo koristilo tudi meni, saj bom na treningu z najboljšimi,” sem dejal vsem trem. Za temi besedami stojim. Tudi če bi šlo za Michaela Jordana, bi razmišljal na podoben način. Vedno se bom tudi boril za mesto v slovenski reprezentanci. Nisem zamerljivec, ki bi gledal le nase. On prihaja iz lige NBA in je skoraj desetletje mlajši. Želim mu, da pomaga Sloveniji.
Ste torej še vedno pripravljeni igrati le v kvalifikacijah, veliko tekmovanje pa spremljati kot gledalec?
Igral sem v kvalifikacijah za EuroBasket 2017. Zato še vedno trdim, da sem tudi jaz zaslužen za tisto zlato kolajno. Ne le jaz, temveč vsi, ki so odpadli s seznama. Priznam, ko je Anthony Randolph čez noč postal Slovenec, me je bolelo. A življenje gre naprej. Zdaj sem bolj vedrih misli in bolj pozitiven.
Zaradi te drže ste tudi med soigralci zelo priljubljeni in cenjeni. Vam to godi?
Tudi jaz sem potreboval nekaj let, da sem se spremenil. Spremenilo me je življenje. Spremenile so me izkušnje in družina. Zdaj sem novi Alen. Da, včasih sem bil mlad in nor. Marsikaj sem rekel, česar danes zagotovo ne bi. Želim biti dober človek in vzoren košarkar. Tudi reprezentant. Borim se za Slovenijo. Verjamem, da se mi to obrestuje danes in da se mi bo tudi po karieri. Po koncu kariere se ne želim umakniti iz košarkarskih vrst. Ne bom se preselil na Havaje. Želim ostati v stiku s slovensko košarko.
Kako torej danes dojemate reprezentanco?
Kot okolje, v katerem je odlično poskrbljeno za košarkarje. Naša naloga je, da pridemo in delamo. Za Slovenijo. V čast mi je, da sem tukaj. Uživam. Žal mi je le, da tokrat v ekipi ni Luke Dončića. Razumem njegove razloge. So povsem človeški. Ko bo uredil zasebno področje, bo prišel. Naj vas ne skrbi.
Dejstvo je, da takšnega soigralca še niste imeli. Gre za specifičen položaj. Kako na košarkarja, ki postavlja pravila, gledate ostali?
Igral sem za Gran Canario, ko je začel nase opozarjati v dresu Reala. Takoj mi je bilo jasno, da je to fant, ki bo v svoji karieri naredil nekaj izjemnega. In res, danes spada med najboljše tri košarkarje na svetu. Prav zaradi tega mu želim, da v prihodnji sezoni osvoji še šampionski prstan v ligi NBA. Specifičen položaj? Da, vsekakor. Pooblastila mu pripadajo. Njegovi nasveti imajo težo. To sprejemam. Na koncu pa ima vsak klub svojega trenerja, reprezentanca pa selektorja. To ve tudi Luka.
Kakšen pa je Luka takrat, ko ni kamer?
Luka ima svoj sistem, svoje rituale. Ima svojega kondicijskega trenerja in fizioterapevta. Osredotočen je na košarko. Pogosto je tudi malce zadržan. Pove kakšno šalo. Sicer pa je tudi v prostem času viden njegov izjemen motiv. Vedno želi zmagovati. Je pravi tekmovalec. Karte, metanje s sredine igrišča … Ni pomembno, želi zmagovati.
Ste ga kdaj premagali?
Lahko se pohvalim, da sem ga premagal v Fifini videoigri. Tam sem boljši. Pa še to sem moral javno zanikati. Na enem od treningov sva namreč sedela na klopi. Izzval sem ga, naj vrže proti obroču. Zadel je. Za kazen sem moral nato prekiniti trening in dejati, da je boljši tudi v Fifini igri. Veste kaj? Ni res. V resnici sem boljši od njega.
Za konec še vprašanje o klubski karieri. Že veste, kam vas bo vodila pot?
Treniram in čakam. Nekaj se govori. Morda se bo kaj zgodilo jutri, čez deset dni ali čez en mesec. Verjamem, da mi lahko pri prepričevanju klubov pomaga tudi reprezentanca. Ne skrivam, želim se vrniti v EuroCup.
Delujete zelo zagnano …
Veste, kdo je za to odgovoren? Marko Milić. Pred več tedni me je poklical in dejal, da v okviru KZS organizira treninge v Domžalah. Prišel sem. Tam so bili tudi Saša Ciani, Vlatko Čančar, Sergej Macura … Pomagal je tudi Dragiša Drobnjak. Ti treningi so mi zelo koristili. Milić, za katerim je odlična kariera, me je zelo motiviral. To njegovo sporočilo, naj pridem v Domžale, je spremenilo marsikaj.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje